2. SREČANJE PRVIH POSREDOVALCEV
Nekaj utrinkov s prelepega Preddvora
Prostovoljci, ki so neprecenljiv del verige preživetja
Kdo je prvi posredovalec
Prvi posredovalec je posameznik, ki praviloma nima zdravstvene izobrazbe in se odzove na poziv dispečerske službe zdravstva ter pride na kraj dogodka z namenom izvajanja ukrepov za ohranitev življenja.
ZGODBE IN DOŽIVETJA
Nekaj zgodb s strani naših junakov
- Prvi posredovalci
- Svojci ali očividci
Taki dogodki se ti zelo vtisnejo v spomin in v bistvu začneš razmišljati šele, ko so stvari nekako za tabo. Na kraj nas je napotil policist na številki 113, prispel pa sem istočasno z blejsko policijsko patruljo, kakšne štiri minute po klicu. Tam se je nekaj ljudi že ustavilo, da bi pomagali, in tudi sam sem šel takoj do voznika, ki je bil še v kombiju. Utripa nisem začutil. Zato smo ga hitro spravili iz vozila, še enkrat sem preveril če diha in ker ni, sem začel z masažo srca. Kolegica s Policijske postaje Bled je prinesla defibrilator in ga namestila, moj partner v patrulji pa je prinesel torbo s prvo pomočjo in pripravil obrazno masko. Med oživljanjem se je ustavila tudi zdravnica z jeseniške bolnišnice. Hitro smo si razdelilo vloge in oživljali, kot so nas učili. Zdravnica je izvajala masažo srca, sam pa sem predihaval voznika do prihoda reševalcev, ki so potem prevzeli vse skupaj. Zraven so bili tudi gasilci, ki so poskrbeli za varnost na kraju. Odleglo nam je šele, ko smo naknadno izvedeli, da je gospod stabilen in da že diha sam.
To je tisti občutek, ki te prevzame in veš, da si naredil nekaj dobrega in da si se spet toliko naučil, da boš naslednjič še boljši, hitrejši. Seveda pa sam ne zmoreš vsega, si samo člen, ki dela maksimalno v korist človeka. Brez vseh tistih, ki smo bili tam, pomoč verjetno ne bi bila tako uspešna, kot je bila. Izkazali smo se kot super ekipa. Zato velika hvala vsakemu posebej, ki je bil tam, in tistim, ki so me oziroma so nas naučili tega. To pa je predvsem osebje radovljiškega zdravstvenega doma.
Bilo je nedeljsko dne 27.10.2019. Okoli 10 ure zjutraj sem klical taksi ker bi moral biti ob 11 uri v centru Ljubljane na enem seminarju. Rekli so, da ne vozijo ker je polovica Ljubljane zaprta zaradi Ljubljanskega maratona. Bil je lep sončen zato sem spakiral nahrbtnik, dal slušalke v ušesa, stisnil play na telefonu in odšel na pot iz Šiške proti Centru.
Vse lepo in prav ko sem naenkrat ob prečkanju Tivolske ceste na pločniku nasproti hotela Lev zagledal na tleh ležečega gospoda ki je bil na boku. Na bok sta ga dala dva šoferja oziroma zaposlena ljubljanskega LPPja. Zraven je bila starejša gospa, ki je samo vpila, da z gospodom nekaj ni vredu, storila ni pa nič. Ko sem pristopil zraven sem opazil, da gospod podihava in da je to, da je na boku, ni pravilno. LPPjevcu sem dal navodilo, da pokliče 112. Sam sem tudi iz svojega telefona poklical 112 in jih prosil naj čimprej pošljejo pomoč, ker je gospod že postajal moder v obraz. Ko sem dispečerki na hitro opisal situacijo sem prekinil linijo, dal gospoda v ležeč položaj, mu nagnil glavo nazaj in dal pod njo da sem sprostil dihalno pot, dal pod vrat krpo in začel s stisi prsnega koša. Okoli nas se je začela zbirati publika ampak nihče! ni pristopil in vprašal oziroma se ponudil na pomoč. Po cca 2 minutah masaže gospoda se je pripeljal reševalec na motorju. Čutil sem pod rokami, kako pokajo rebra gospodu ampak naučili so me, da so pravi stisi prsnega koša taki, da pri njih popokajo rebra. Ko me je reševalec prepoznal, delam namreč kot varnostnik na urgenci v UKC LJ, me je prosil naj še vedno izvajam stise prsnega koša pri gospodu dokler je on pripravil defibrilator in ostale zadeve. Potem je v roku 2 ali 3 minut prišlo še reševalno vozilo. Nato sem pomagal (kakor sem lahko po njihovih navodilih) zdravstvenemu osebju dokler niso gospoda spravili na nosila in v reševalno vozilo.
Osebje se mi je zahvalilo jaz pa sem nadaljeval pot na moj seminar. Šele po tem me je napadel adrenalin, ko sem se začel zavedati kaj se je sploh zgodilo, da sem nekomu s pravočasno reakcijo rešil življenje. Ampak mi je dan kasneje rekla zdravnica, da je zaradi moje reakcije gospod preživel brez posledic. Moj občutek je bil neverjetno pozitiven. Moje mnenje o situaciji.. Razjezilo me je samo to da ljudje niso reagirali, hodili so mimo, se ustavili, opazovali, nihče pa ni pristopil in se ponudil za pomoč. Kako bi se počutili, da ste vi na gospodovem mestu?