Zgodbe prvih posredovalcev

Taki dogodki se ti zelo vtisnejo v spomin in v bistvu začneš razmišljati šele, ko so stvari nekako za tabo. Na kraj nas je napotil policist na številki 113, prispel pa sem istočasno z blejsko policijsko patruljo, kakšne štiri minute po klicu. Tam se je nekaj ljudi že ustavilo, da bi pomagali, in tudi sam sem šel takoj do voznika, ki je bil še v kombiju. Utripa nisem začutil. Zato smo ga hitro spravili iz vozila, še enkrat sem preveril če diha in ker ni, sem začel z masažo srca. Kolegica s Policijske postaje Bled je prinesla defibrilator in ga namestila, moj partner v patrulji pa je prinesel torbo s prvo pomočjo in pripravil obrazno masko. Med oživljanjem se je ustavila tudi zdravnica z jeseniške bolnišnice. Hitro smo si razdelilo vloge in oživljali, kot so nas učili. Zdravnica je izvajala masažo srca, sam pa sem predihaval voznika do prihoda reševalcev, ki so potem prevzeli vse skupaj. Zraven so bili tudi gasilci, ki so poskrbeli za varnost na kraju. Odleglo nam je šele, ko smo naknadno izvedeli, da je gospod stabilen in da že diha sam.

To je tisti občutek, ki te prevzame in veš, da si naredil nekaj dobrega in da si se spet toliko naučil, da boš naslednjič še boljši, hitrejši. Seveda pa sam ne zmoreš vsega, si samo člen, ki dela maksimalno v korist človeka. Brez vseh tistih, ki smo bili tam, pomoč verjetno ne bi bila tako uspešna, kot je bila. Izkazali smo se kot super ekipa. Zato velika hvala vsakemu posebej, ki je bil tam, in tistim, ki so me oziroma so nas naučili tega. To pa je predvsem osebje radovljiškega zdravstvenega doma.

Policist Dejan Šučur